torek, 18. avgust 2009

Capoeira camp, Madžarska- vtisi


Vročega avgustovskega četrtka smo jo štiri cvetke (po abecednem vrstnem redu Ana, Bojana, Neža in Živa) mahnile do Budimpešte s ciljem Balinka Capoeira Camp, ki ga je organizirala skupina Capoeira Senzala Budimpešta pod vodstvom contramestreja Chiquinha.
Sprva naj bi se sicer ustavile še v Budimpešti in si ogledale mesto, a so nas Madžari hitro prepričali, da smuknemo kar na Balinko.
V vas Balinka smo prispele že v popolni temi in povrhu vsega noben telefon ni deloval (kar ni in ni bilo omrežja). V mislih so se nam vrteli že najbolj mračni scenariji-stric, ki nas lovi s sekiro, tolče konja pred hišo, kri povsod-in strahoma zapiramo vrata in okna ter iščemo signal. Končno se nekdo oglasi, hkrati pa se pripeljeta Virag in Pintada, tako da smo rešene.
Prvi večer v temi, ki jo je razsvetljeval le ogenj, pozdravimo preostale udeležence in se počasi odpravimo spat v naš mali domek z dvema pogradoma, majhno kuhinjo (dve polici) in enim kuharčkom, kjer se je vsako jutro kuhalo kavo in čaj. Pravi 'luksuz', a smo bile kljub temu srečne.
Zjutraj se odpravimo na jutranjo jogo, kjer se dodobra raztegnemo in nadihamo za prvi trening s contramestrejem Pele-jem. Kot vedno so sledile zanimive sekvence, na koncu pa še roda, polna axeja na vročem soncu. Popoldan smo preživeli ob jezeru - bazenu (vsi so strašili, da je polno svinjarije in kolikor sem jaz namočila svojo zadnjico, res ni bilo primer čistoče).
Naslednji trening je vodil contramestre Pedro, katerega vsi hecajo, da mu je bila capoeira položena že v zibko, saj je sin mestre Gato-a. Trening je bil nekoliko drugačen, kot smo navajeni, a sprememba je bila kljub temu osvežujoča.
Zvečer smo se tako kot dan poprej zbrali ob ognju, ki je pričaral romantično vzdušje, skuhali večerjo, spili malo vinčka, nato pa smo se odpravili spat.
Drugi dan smo začeli z maculelejem pod vodstvom profesorja Capasechija, ki je navdušil z razlago, dobro koreografijo in pristopom.


Ker je sonce že preveč razkazovalo svojo moč, smo se umaknili v hladnejše prostore, kjer smo nadaljevali različne igrice. Ob velikih 'dondah', ki skačejo naokoli, se lovijo, iščejo zlato, osvobajajo sužnje itd. smo se od srca nasmejali in predvsem sprostili.
Treninge smo zaključili s contramestre Pele-jem in raznimi koreografijami forroja in sambe de roda, v katero sem se popolnoma vživela, pa tudi s puncami smo imele super energijo, axe.
Po treningih se je ena polovica naše družinice odpravila spat (se sprašujem, kdo je bil žurer številka ena), druga polovica pa na plažo, v madžarsko 'vodo osvežitve'.
Po počitku je trening nadaljeval contramestre Pele (ki dobro 'radi svoj posao' v Srbiji), kateremu sem sama sicer ubežala in pavzo izkoristila za kavico z enim od Madžarov (ko jih malo bolje spoznaš, so prav prijetni) in se vrnila za rodo. Roda je bila super, polna energije in četudi mogoče Madžari nimajo toliko energije, smo me štiri, ponosne na bele pasove, zagotovo držale vzdušje pokonci.
Sobotni večer se je nadaljeval z igranjem na bobne, plesom, dobrimi vibracijami, bruhanjem ognja...tukaj je potrebno omeniti profesorja Baiana, ki ga je naša profesora Bojana zaradi njegovih belih zobkov prekrstila v Dr. Dente. Seveda ni šlo brez kakšnega kozarčka, a kmalu je tudi nas premagal spanec in popadale smo v naše majhne posteljice (moje noge vedno nekam čez visijo).
V nedeljo zjutraj smo prvi trening spustile, saj je bilo potrebno spakirati vse stvari, pospravit navlako, ki se je nabrala v teh dneh, se posloviti od vsakega posebej, nato pa smo se, napolnjene z dobro energijo, odpravile domov (bližnjega srečanja s kandelabrom ne bom preveč poudarjala).
Če naredim povzetek delavnice, je bil kamp res super, navkljub bolj maloštevilni udeležbi. Smo bile pa vesele pohval naše junijske delavnice, še posebej od starejših capoeristov, ki so se udeležili že kar nekaj delavnic. Vse pohvale tudi zasedbi učiteljev, s katerimi smo imeli precej priložnosti za pogovor. A tisto, kar se mi je najbolj vtisnilo v spomin in kar mi daje energijo za naprej, je to, da ni važno, kje si, če si del take ekipe, kot je Capoeira Senzala Ljubljana-Slovenija. Za ekipo, kot je bila naša, ni ovir, še manj možnosti za slabo voljo. Vsak bo šel domov z nasmehom na obrazu, vez med nami pa je z vsakim dogodkom močnejša.


Živa Ajdovec

3 komentarji:

MANDINGA pravi ...

Bravo deklce!! Ob branju sem postala nostalgična in se že precej veselim prihajajoče capoeristične sezone ter novih delavnic, potovanj, smeha... smeha... smeha :D!!

Marko pravi ...

Najs! Mi je kar malo žal, da se mi ni uspelo pridružiti...

Unknown pravi ...

Res je blo super, ampak dragi moji prilik bo še mnogo mnogo!