Ponosno sporočamo, da smo dobili novo internetno stran. Sedaj lahko vse koristne informacije, fotografije, vido posnetke itd., najdete na:
sreda, 28. oktober 2009
Naročite se na:
Objave (Atom)
skip to main |
skip to sidebar
Capoiera kot Vojni ples, Johann moritz Rogendas (1825, objavljeno 1835)
Danes capoeira predstavlja obliko kulturnega izraza, ki ga mladi afričani še vedno uporabljajo kot odgovor na nasilje in v mnogih pogledih nehumane zahteve urbane družbe. V sebi združuje telesno komunikacijo, akrobtski ples ter dobro premišljeno in pretkano igro.
Capoeira bateria (glasbena skupina) sestavljena iz treh berimbvov in pandeira, vodi jo Mestre Cobra Mansa
Inštrumenti, ki sestavljajo baterio, so navadno postavljeni v vrsto v določenem delu rode, kjer igralci začenjajo igro. Navadno jo sestavljajo trije berimbavi (ki izgledajo kot napet lok, na spodnjem delu opremljen z resonančno bučo), dva pandeira (tamburina), Reco-Reco, Agogo in Atabaque (velčji kongu-podoben boben).
Capoeira Senzala Slovenija Začetni treningi capoeire, nadaljevalni treningi capoeire; Šola brazilske borilne veščine;
Capoeira Senzala Sloevnija
skupina z širjenje brazilske kulture in plesno borilne veščine capoeire
CAPOEIRA LJUBLJANA
Začetni trening capoeire, nadaljevalni trening capoeire
SREDA
19:00 - 20:30
PETEK 19:00 - 20:30
SREDA
19:00 - 20:30
PETEK 19:00 - 20:30
CENE
Prvi trening je brezplačen!
Obisk 1 treninga> 10 EUR
Obisk 1 treninga> 10 EUR
KAJ DOGAJA...
KONTAKTI
Brina 040 877 773
LINKI
- Capoeira Senzala Novi Sad, inst. Vento
- Capoeira Senzala Beograd, inst. Dragan Grača
- Capoeira Senzala Beograd, inst. Axe
- Capoeira Senzala Beograd, inst. Palhaço
- Centro cultural Senzala de capoeira, inst. Macaco
- Capoeira Uniao Trst
- Capoeira Uniao Baden
- Capoeira Palmares Bologna
- Capoeira Angola Palmares Goriza
O CAPOEIRI
(iz Wikipedie http://en.wikipedia.org/wiki/Capoeira)
Capoeira je brazilska borilna veščina, ki so jo okoli leta 1500 začeli razvijati in oblikovati zasužnjeni afričani, ki so jih pripeljali v Brazilijo za delo na plantažah sladkornega trsa. O njenem natančnem izvoru obstajajo bolj kot ne ugibanja: razvila naj bi se v suženjskem boju za svobodo, zaradi česar pravijo, da so bili njeni cilji primarno vojnega značaja - usmerjeni v urjenje in piljenje vedno učinkovitejših tehnik napada in obrambe. Predvsem se je osredotočala na tehnike, ki omogočajo uporabo telesa kot smrtnega orožja proti zasužnjevalcem. Če pogledamo globje v zgodovino, pa so elementi capoeire vidni že v afriških obredih in plesih - njen predhodnik naj bi bil pravzaprav iniciacijski angolski ples, ki je bil del obreda prehajanja deklic v puberteto. O sintezi pozabljenih obredov, ritualov in ceremonialnih bojnih plesov še danes pričajo ključni sestavni deli veščine kot so roda, instrumenti, predvsem pa ples, glasba in samba, s katerima so si sužnji pomagali zakriti resnični cilj capoeire.
Capoeira je brazilska borilna veščina, ki so jo okoli leta 1500 začeli razvijati in oblikovati zasužnjeni afričani, ki so jih pripeljali v Brazilijo za delo na plantažah sladkornega trsa. O njenem natančnem izvoru obstajajo bolj kot ne ugibanja: razvila naj bi se v suženjskem boju za svobodo, zaradi česar pravijo, da so bili njeni cilji primarno vojnega značaja - usmerjeni v urjenje in piljenje vedno učinkovitejših tehnik napada in obrambe. Predvsem se je osredotočala na tehnike, ki omogočajo uporabo telesa kot smrtnega orožja proti zasužnjevalcem. Če pogledamo globje v zgodovino, pa so elementi capoeire vidni že v afriških obredih in plesih - njen predhodnik naj bi bil pravzaprav iniciacijski angolski ples, ki je bil del obreda prehajanja deklic v puberteto. O sintezi pozabljenih obredov, ritualov in ceremonialnih bojnih plesov še danes pričajo ključni sestavni deli veščine kot so roda, instrumenti, predvsem pa ples, glasba in samba, s katerima so si sužnji pomagali zakriti resnični cilj capoeire.
Capoiera kot Vojni ples, Johann moritz Rogendas (1825, objavljeno 1835)
Danes capoeira predstavlja obliko kulturnega izraza, ki ga mladi afričani še vedno uporabljajo kot odgovor na nasilje in v mnogih pogledih nehumane zahteve urbane družbe. V sebi združuje telesno komunikacijo, akrobtski ples ter dobro premišljeno in pretkano igro.
Zgodovina
Med 16. in 18. stoletjem so Portugalci z ladjami prevažali črnske sužnje iz Zahodne Afrike v Brazilijo, ki je bila najpogostejša destinacija teh ujetnikov. Čez Atlantik je potovalo v povprečju 42% vseh sužnjev. Večinoma so bili to člani plemen Yeruba, Dahomean, Hausa in Bantu iz Angole, Konga in Mozambika. Tej Afričani so v “Novi svet” s seboj prinesli različne kulturne običaje, tradicije in religije. Nasilno poenotenje zasužnjenih in zatiranih plemenskih ljudstev (med katerimi so se nekatera tudi sovražila) je postalo odločilni katalizator capoerie, ki se je začela razvijati iz skupne želje po svobodiin iz upora proti zatiranju. Capoeira je postala način skrivnega urjenja in oblikovanja umetnosti, skozi katero so ohranjali kulturo ter krpili duha.
Slika Augusta Earla upodablja nelegalno igro capoeire v Riu de Janeiru. cca. 1824
Ko je bilo leta 1888 suženjstvo ukinjeno, so se osvobojeni afričani začeli preseljevati v mesta po Braziliji. Ker so bili še vedno “le” osvobojeni sužnji, so težko dobili službo ali drugo zaposlitev, kar jih je napeljalo na kriminal in oblikovanje gangsterskih skupin. Nadaljevali so z urjenjem capoeire, ki so jo sedaj začeli povezovati z proti-vladnimi ali kriminalnimi dejavnostmi. Rezultat tega je bil, da so leta 1890 capoeiro v Braziliji prepovedali. Kazni za kršitev zakona so bile ekstremne, ukrepi in postopki policije pri iztrebljanju te veščine pa grozljivi (rezanje vezi in kit na nogah ipd.). Vendar capoeira ni zamrla – pomaknila se je še globlje v “podzemlje” in ilegalo, kot sicer. Rode so se dogajale na krajih, kjer so bile dobre možnosti za hiter pobeg in v glasbi so uvedli posebni ritem imenovan cavalaria, ki je igralce opozarjal na prihod policije. Poleg tega so capoeristi začeli privzemati apelide – nadimke, da je bilo policiji težje razkriti njihovo pravo identiteto.
Zatiranje capoeire je s časoma upadalo, do leta 1918 pa ponehalo. Velike zasluge za to in za nadaljni razvoj umetnosti in ohranjanje tradicije pripisujejo Mestreju Bimbi, ki je ustanovil prvo uradno akademijo za poučevanje capoeire. To je bil pomemben korak, ki je povzročil ovrednotenje in legalizacijo veščine ter ponovno priljubljenost v času, ko bi sicer lahko kot umetnost tudi izumrla. Pomen in vpliv Mestre Bimbinega sistema učenja je viden iz povabila na prireditev (leta 1937) ki ji je prisostoval Getulio Vergas, tedajšnji predsednik države in kjer naj bi Bimba predstavil delo s svojimi učenci. Vergas je bil pod tako globokim vtisom discipline in predanosti Bimbinih učencev, da je capoeiro proglasil za brazilski narodni šport. Mestre Bimba je imel močan vpliv tudi na način urjenja in metode poučevanja umetnosti; uvedel je spremembe, ki so vse do danes močno zaznamovale capoeiro. Prav zaradi tega ostaja Bimba kontroverzna figura v razvoju capoeire: preden je bila legalizirana, so jo ljudje povezovali z nižjim revnim razredom ljudi, kriminalno dejavnostjo in z odklonilnimi stereotipi in elementi afro-brazilskega prebivalstva. Da bi spremenil podobo veščine v očeh ljudi, je Mestre Bimba v svoji akademiji iz igre in vadbe odstranil mnoge tradicionalne elemente rituala in obreda. Posledica in rezultat vseh sprememb je stil capoeire, ki ga danes imenujejo capoeira regional. Ta je postajala bolj in bolj priljubljena, vendar pa se je na drugi strani začela razvijati potreba po ohranjanju tradicije, korenin in rituala.
Leta 1942 je Mestre Pastinha ustanovil prvo uradno akademijo, kjer je poučeval tradicionalno obiko capoeire, poimenovano capoeira angola. S tem je Mestre Pastinha preprečil, da bi tradicionalni starejši način igre potonil v pozabo, medtem ko se je novi spremenjeni stil bolj in bolj širil.
To obdobje je bilo temelj dramatičnih sprememb v sodobnem poučevanju v umetnosti igre capoeire. Pred tem se je znanje veščine predajalo skrivoma, v majhnih skupinah, kjer je navadno starejši in bolj izkušen capoerist v družini ali manjši skupnosti vodil in poučil mlajše člane o veščini. V tem času je prevladalo poučevanje in urjenje capoeire na akademijah. Danes obstajajo šolein akademije na vsakem kontinentu sveta.
Še ena pomembna sprememba iz časa bujnega razvoja akademij Mestreja Bimbe, je vključevanje srednjega in višjega sloja ljudi v poznavanje in urjenje capoiere. Danes Mestreji pogosto razpravljajo o potrebi, da se omogoči poznanvanje in urjenje capoeire revnemu črnskimu prebivalstvu, ki si treninga na akademijah ne morejo privoščiti. Ta tema močno zadeva ljudi, ki se zavedajo pomena vključevanja in razvijanja capoeire s ljudmi, ki so potomci kulture iz katere je capoeira v svoji osnovi sploh izšla.
Ko je bilo leta 1888 suženjstvo ukinjeno, so se osvobojeni afričani začeli preseljevati v mesta po Braziliji. Ker so bili še vedno “le” osvobojeni sužnji, so težko dobili službo ali drugo zaposlitev, kar jih je napeljalo na kriminal in oblikovanje gangsterskih skupin. Nadaljevali so z urjenjem capoeire, ki so jo sedaj začeli povezovati z proti-vladnimi ali kriminalnimi dejavnostmi. Rezultat tega je bil, da so leta 1890 capoeiro v Braziliji prepovedali. Kazni za kršitev zakona so bile ekstremne, ukrepi in postopki policije pri iztrebljanju te veščine pa grozljivi (rezanje vezi in kit na nogah ipd.). Vendar capoeira ni zamrla – pomaknila se je še globlje v “podzemlje” in ilegalo, kot sicer. Rode so se dogajale na krajih, kjer so bile dobre možnosti za hiter pobeg in v glasbi so uvedli posebni ritem imenovan cavalaria, ki je igralce opozarjal na prihod policije. Poleg tega so capoeristi začeli privzemati apelide – nadimke, da je bilo policiji težje razkriti njihovo pravo identiteto.
Zatiranje capoeire je s časoma upadalo, do leta 1918 pa ponehalo. Velike zasluge za to in za nadaljni razvoj umetnosti in ohranjanje tradicije pripisujejo Mestreju Bimbi, ki je ustanovil prvo uradno akademijo za poučevanje capoeire. To je bil pomemben korak, ki je povzročil ovrednotenje in legalizacijo veščine ter ponovno priljubljenost v času, ko bi sicer lahko kot umetnost tudi izumrla. Pomen in vpliv Mestre Bimbinega sistema učenja je viden iz povabila na prireditev (leta 1937) ki ji je prisostoval Getulio Vergas, tedajšnji predsednik države in kjer naj bi Bimba predstavil delo s svojimi učenci. Vergas je bil pod tako globokim vtisom discipline in predanosti Bimbinih učencev, da je capoeiro proglasil za brazilski narodni šport. Mestre Bimba je imel močan vpliv tudi na način urjenja in metode poučevanja umetnosti; uvedel je spremembe, ki so vse do danes močno zaznamovale capoeiro. Prav zaradi tega ostaja Bimba kontroverzna figura v razvoju capoeire: preden je bila legalizirana, so jo ljudje povezovali z nižjim revnim razredom ljudi, kriminalno dejavnostjo in z odklonilnimi stereotipi in elementi afro-brazilskega prebivalstva. Da bi spremenil podobo veščine v očeh ljudi, je Mestre Bimba v svoji akademiji iz igre in vadbe odstranil mnoge tradicionalne elemente rituala in obreda. Posledica in rezultat vseh sprememb je stil capoeire, ki ga danes imenujejo capoeira regional. Ta je postajala bolj in bolj priljubljena, vendar pa se je na drugi strani začela razvijati potreba po ohranjanju tradicije, korenin in rituala.
Leta 1942 je Mestre Pastinha ustanovil prvo uradno akademijo, kjer je poučeval tradicionalno obiko capoeire, poimenovano capoeira angola. S tem je Mestre Pastinha preprečil, da bi tradicionalni starejši način igre potonil v pozabo, medtem ko se je novi spremenjeni stil bolj in bolj širil.
To obdobje je bilo temelj dramatičnih sprememb v sodobnem poučevanju v umetnosti igre capoeire. Pred tem se je znanje veščine predajalo skrivoma, v majhnih skupinah, kjer je navadno starejši in bolj izkušen capoerist v družini ali manjši skupnosti vodil in poučil mlajše člane o veščini. V tem času je prevladalo poučevanje in urjenje capoeire na akademijah. Danes obstajajo šolein akademije na vsakem kontinentu sveta.
Še ena pomembna sprememba iz časa bujnega razvoja akademij Mestreja Bimbe, je vključevanje srednjega in višjega sloja ljudi v poznavanje in urjenje capoiere. Danes Mestreji pogosto razpravljajo o potrebi, da se omogoči poznanvanje in urjenje capoeire revnemu črnskimu prebivalstvu, ki si treninga na akademijah ne morejo privoščiti. Ta tema močno zadeva ljudi, ki se zavedajo pomena vključevanja in razvijanja capoeire s ljudmi, ki so potomci kulture iz katere je capoeira v svoji osnovi sploh izšla.
Glasba
Glasba je sestavni del capoeire. Ustvarja tempo in stil igre, ki se dogaja v Rodi. Glasbo sestavlja igranje tipičnih instrumentov in petje, ritmi p se med seboj močno razlikujejo: od počasnega ritma Angola do hitrega Sao Bento Regional. Večino pesmi je sestavljenih iz dialoga med glavnega pevca in odgovorom zbora, druge so pripovednega značaja. Pomensko se dotikajo najrazličnejših tem: nekatere pripovedujejo o zgodovini ali zgodbah slavnih capoeristov, druge skušajo spodbujati, poučevati ali opozoriti capoerista pri igri, spet tretje po svoje metaforično komentirajo dogajanje v rodi… Včasih pesmi pripovedujejo o življenju ali izgubljeni ljubezni, druge so lahkotne in smešne. Igra capoeire se spreminja glede na glasbo baterie, predvsem glede na zvok, ritem in določila berimbava. Igro capoeire v resnici vodi glasba.
V glasbi capoeire obstajajo trije glavni tipi pesmi: ladainha oz. havlospev je pripovedni solo, ki ga navadno na začetku rode odpoje Mestre. Te ladainhe so pogosto znane pesmi, ki so jih že v preteklosti zapisali drugi Mestreji ali pa so spontano improvizirane na licu mesta. Ladainhi običajno sledi chula ali louvação – ta se poje po principu klica pevca in odgovora zbora, vsebinsko pa zajema zahvalo Bogu, Mestreju, capoeiri in drugemu… Vsak klic zboro ponovi besedo za besedo za pevcem. Temu sledijo corridos - pesmi različnih vsebin, ki ravno tako temeljijo na dialogu pevca z ostalimi v rodi, vednar so pri the refreni lahko različni od klica.
V glasbi capoeire obstajajo trije glavni tipi pesmi: ladainha oz. havlospev je pripovedni solo, ki ga navadno na začetku rode odpoje Mestre. Te ladainhe so pogosto znane pesmi, ki so jih že v preteklosti zapisali drugi Mestreji ali pa so spontano improvizirane na licu mesta. Ladainhi običajno sledi chula ali louvação – ta se poje po principu klica pevca in odgovora zbora, vsebinsko pa zajema zahvalo Bogu, Mestreju, capoeiri in drugemu… Vsak klic zboro ponovi besedo za besedo za pevcem. Temu sledijo corridos - pesmi različnih vsebin, ki ravno tako temeljijo na dialogu pevca z ostalimi v rodi, vednar so pri the refreni lahko različni od klica.
Capoeira bateria (glasbena skupina) sestavljena iz treh berimbvov in pandeira, vodi jo Mestre Cobra Mansa
Inštrumenti, ki sestavljajo baterio, so navadno postavljeni v vrsto v določenem delu rode, kjer igralci začenjajo igro. Navadno jo sestavljajo trije berimbavi (ki izgledajo kot napet lok, na spodnjem delu opremljen z resonančno bučo), dva pandeira (tamburina), Reco-Reco, Agogo in Atabaque (velčji kongu-podoben boben).
Roda
Roda je skupina ljudi, postavljenih v krog, znotraj katerega se dogaja igra. Na enem delu kroga se nahaja bateria in tam je tudi ‘vhod’ v rodo. Ljudje v krogu ploskajo in pojejo, medtem ko se po dva igralca soočita v igri znotraj kroga. Glede na to kakšne oblike je roda, lahko igralci vstopajo posamično in “odkupijo” igro enega od igralcel ali pa počakajo na znamenje berimbava za menjavo igre.
Najmanjša velikost rode je ponavadi premera približno 6 metrov, lahko pa dosežejo tudi velikosti do 20 metrov. Ritem berimbava določa obliko in hitrost igre v rodi. Udarci navadno niso izvedeni o konca, temveč samo nakazani, obramba in umiki pa se pogosto že prelevijo v spreten protinapad. Počasna in nizka igra angole je navadno za laika manj zanimiva, medtem ko je hitri in akrobatski regional lahko prava predstava.
Za sodelujoče roda predstavlja microcosmos življenja in sveta, ki jih obdaja. Največkrat je v rodi igralec sam sebi največji izziv in nasprotnik – obvladovanje gibov, trening pozornosti, kontrolirani napad, obramba... Filozofija igra v capoeiri pomembno vlogo in dobri Mestreji si prizadevajo učiti o spoštovanju, odgovornosti, varnosti, premetenosti in svobodi.
Starejši tradicionalni capoeiristi pogosto ostro kritizirajo moderno prakso capoeire, za katero pravijo, da izgublja igrivost in dialog igre, ker se mnogi igralci začenjajo bolj osredotočati na impresivne akrobacije in elemente borilnih veščin kot na igrio interakcijo z drugimi v rodi. Capoeira je unikaten način druženja in povezovanja ljudi.
Capoeira ne temelji na temu, da nasprotnika udariš ali raniš, temveč na temveč raje na igrivem nakazovanju udarcev, ne da bi ga izvršil ter s tem dokazuje večjo samoobvlado in natančno opazovanje.
Najmanjša velikost rode je ponavadi premera približno 6 metrov, lahko pa dosežejo tudi velikosti do 20 metrov. Ritem berimbava določa obliko in hitrost igre v rodi. Udarci navadno niso izvedeni o konca, temveč samo nakazani, obramba in umiki pa se pogosto že prelevijo v spreten protinapad. Počasna in nizka igra angole je navadno za laika manj zanimiva, medtem ko je hitri in akrobatski regional lahko prava predstava.
Za sodelujoče roda predstavlja microcosmos življenja in sveta, ki jih obdaja. Največkrat je v rodi igralec sam sebi največji izziv in nasprotnik – obvladovanje gibov, trening pozornosti, kontrolirani napad, obramba... Filozofija igra v capoeiri pomembno vlogo in dobri Mestreji si prizadevajo učiti o spoštovanju, odgovornosti, varnosti, premetenosti in svobodi.
Starejši tradicionalni capoeiristi pogosto ostro kritizirajo moderno prakso capoeire, za katero pravijo, da izgublja igrivost in dialog igre, ker se mnogi igralci začenjajo bolj osredotočati na impresivne akrobacije in elemente borilnih veščin kot na igrio interakcijo z drugimi v rodi. Capoeira je unikaten način druženja in povezovanja ljudi.
Capoeira ne temelji na temu, da nasprotnika udariš ali raniš, temveč na temveč raje na igrivem nakazovanju udarcev, ne da bi ga izvršil ter s tem dokazuje večjo samoobvlado in natančno opazovanje.